Organizacija Unesco je današnji dan, prvi pomladni dan, razglasila za svetovni dan poezije. Predsednik Društva slovenskih pisateljev in pesnik Milan Jesih je ob prazniku poezije zapisal, da je pesništvo mladost in modrost človekove misli.
Generalna direktorica Unesca Irina Bokova je v letošnji poslanici zapisala, da pesniki širijo brezčasna sporočila, saj so priča pomembnim zgodovinskim in družbenim spremembam. "S svojim pisanjem nam pesniki pomagajo pri iskanju duševnega miru in nas spodbujajo k razmišljanju o odnosih med človekom in naravo ter k vzpostavitvi humanistične miselnosti, ki bi hkrati temeljila na edinstvenosti in razlikah med ljudmi," je še omenila.
(povzeto po spletni strani dnevnik.si)
V našem podjetju nam gre tudi kovanje rim kar dobro od rok, tudi prevajanje le-teh, zato vam danes na ogled postavim original in prevod pesmi The weary blues.
TA TRUDNI BLUES, prevod Simona Zupančič
Brundal sem si dremavi jazz napev,
gugal sem se in si tiho pel
in slišal sem črnca igrati.
Tam dol na Lenox aveniji tisto noč,
ob svetlobi, ki ji pojemala je moč,
se je leno zibal,
se je leno zibal
ob napevu tega trudnega bluesa.
Črne roke na bele tipke položene
so iz klavirja trgale tone razglašene.
O, blues!
Stol, na katerem se je zibal, je bil ves majav,
ta žalostni napev kot norec je igral.
Sladki blues!
Prihajajoč iz duše črnca.
O, blues!
Z globokim glasom, z okusom po melanholiji,
je črnec pel in klavir je ječal v agoniji.
Nikogar nimam na svetu tem,
nikogar nimam, ostal sem sam,
končal bom svoje nezadovoljstvo,
težave bom odvrgel nekam stran.
Tamp, tamp, tamp, noge so udarjale ob pod,
zaigral je še akord ali dva in zapel še nekaj not.
Imam ta trudni blues,
zadovoljen ne morem biti,
imam ta trudni blues
in nisem srečen več,
želim si le s tega sveta oditi.
In dolgo v noč je ta napev prepeval,
vzšle so zvezde, mesec se je vanj zagledal.
Pevec nehal je igrati in je spat odšel,
a trudni blues je bil v njegovih sanjah kot odmev,
zaspal je, kot da življenja v sebi ne bi več imel.
Droning a drowsy syncopated tune,
Rocking back and forth to a mellow croon,
I heard a Negro play.
Down on Lenox Avenue the other night
By the pale dull pallor of an old gas light
He did a lazy sway . . .
He did a lazy sway . . .
To the tune o' those Weary Blues.
With his ebony hands on each ivory key
He made that poor piano moan with melody.
O Blues!
Swaying to and fro on his rickety stool
He played that sad raggy tune like a musical fool.
Sweet Blues!
Coming from a black man's soul.
O Blues!
In a deep song voice with a melancholy tone
I heard that Negro sing, that old piano moan--
"Ain't got nobody in all this world,
Ain't got nobody but ma self.
I's gwine to quit ma frownin'
And put ma troubles on the shelf."
Thump, thump, thump, went his foot on the floor.
He played a few chords then he sang some more--
"I got the Weary Blues
And I can't be satisfied.
Got the Weary Blues
And can't be satisfied--
I ain't happy no mo'
And I wish that I had died."
And far into the night he crooned that tune.
The stars went out and so did the moon.
The singer stopped playing and went to bed
While the Weary Blues echoed through his head.
He slept like a rock or a man that's dead.
