Ob našem kulturnem prazniku (čeprav bi moral biti 3. decembra, kar se mene tiče), se pa že spodobi, da omenimo našega največjega pesnika. Sicer je splošno znano, da je pisal tudi pesmice, ki niso ravno za objavo (to so poimenovali tudi kot »svinjepisje«) in se jih je veliko izgubilo, ker so bile napisane na raznih listkih, je mogoče vendarle prav, da omenim tudi kakšen tovrsten verz. Seveda so se tiverzi običajno porodili ob kakšnem šanku v kombinaciji z neuslišanimi ljubeznimi, kar nam da vedeti, da je bil tudi Prešeren s svojo prešerno voljo le človek, ki so ga zavrnitve deklet globoko prizadele.
Se je pa iz teh deklet ponorčeval včasih na način, ki ni bil smešen, ampak je izražal njegovo zagrenjenost.
Fante zbiraš si prevzetna, se šopiriš, ker si zala; varji, varji, da priletna samka se ne boš jokala!
In še verz, ki ga v osnovni ali srednji šoli učiteljice zagotovo niso omenjale:
Do zdej ste b'le še d'vice,do zdej še niste dale,
do zdej ste jo imele zato le, da ste scale.
Želim pa vam predstaviti tudi Prešernovega povodnega moža, ki ga je v današnji čas prav posrečeno postavil Andrej Rozman Roza.
POVODNI MOŽ
Res hudo je, če prelep
si za ta povprečen svet!!!
Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.
Vse se plete, vse se zvija.
vse bolj raste evforija,
moški, ženske, stari, mladi,
vsi se 'majo strašno radi.
V celem mestu eno samo
bitje zgleda kot bolano.
To je Urška, lepotica,
ki prav kislega je lica.
Bolj, ko gleda te ljudi,
bolj je jasno, da ga ni
tipa, ki bi bil dost' lep,
da bi šla se z njim vrtet.
In ko se opolnoči
vse še kar brez nje vrti,
grabit jo začne obup,
kar zasliši čuden hrup.
Vse glasneje in vse bliže,
da prevpije mile viže,
ko iz temnega obzorja
vstane bleda luč motorja.
Luč počasi, kot da išče,
tava tja, kjer je plesišče,
spremlja pa jo takšen zvok,
da vse pade godcem 'z rok.
Saj rohni in ropota,
kot iz drugega sveta,
dokler končno ne ustavi
se ob Urškini postavi.
Urško, ko ob njej parkira,
kar potrese od nemira.
Hrup pa utihne, luč se utrne
in iz silhuete črne
vstane tip, visok, koščen,
lep kot kakšen maneken.
Ko pa še čelado sname,
zdi se, da je iz reklame.
Urška srepo bulji vanj
kot bi bil pred njo ekran,
tip pa reče: »Živ'jo mala,
A bi malo zaplesala?«
In, ker godba kar molči,
tipček jezno zakriči:
»Kva je, bend, a bo že kej?!
Eno hitro zaigrej!«
»Končno mene vreden tip,«
dahne Urška in čez hip
vsa v ljubezni zagori,
da ji plamen iz oči
švigne s tako energijo,
da prisotni onemijo
češ, kako je to mogoče
da ni tipu v ksiht nič vroče?!
Bend pa kakor nor zašpila,
da so v ognju vsa glasbila.
Saksofoni zažarijo,
iskre od činel letijo
in dim se vije iz kitar,
da se zdi, da je požar,
ko se lepi par teles
zapodi v divji ples.
Urška se v ekstazi meče,
da si skoraj zlomi pleče,
tip pa tudi ni od muh,
krepek je, čeprav je suh,
in obvlada rokenrol.
Urško dol, gor, naokol'
suče, Bog ga nima rad,
kot najboljši akrobat.
In ker ve, da tip je pravi,
Urška nikdar se ne ustavi,
vse dokler ne pride ura,
ko je končno konec žura.
Tákrat reče Urška zala:
»Strašno dobro sva plesala,
skoraj več ne čutim nog.«
Tipček najprej hladno pljune
velik kos žvečilne gume
ter zakurbla, stisne plin,
Urška, ki sedi za njim,
pa ljubeče se oklene
hladne, črne in koščene
soplesalčeve postave
in že planeta v daljave.
Že popoldne se razve,
da, kjer most čez Savo gre,
neurejene so bankine,
in asfaltne izbokline
bili so vzrok, da je zgrešil most.
Zvlekli so motor iz reke,
a od njiju niti obleke.
Pa kulturen teden vam želim!
